Arhiv poročil

Nazaj

Avstrijska Koroška s slovenskim obrazom – Recenzija v dnevniku DELO

Avstrijska Koroška s slovenskim obrazom
LASBAHER Franček, Sre 16.02.2005

Spor zaradi dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem – tako sem prevedel glavnino nemškega naslova zbornika Ortstafelkonflikt in Kärnten s pomembnim podnaslovom Krise oder Chance?, torej v naslonitvi na glavni naslov Zgolj napetost ali obenem priložnost? Vprašanje si zastavlja skupina znanstvenikov, ki se je ob ponovnem sklepu avstrijskega ustavnega sodišča v decembru 2001, torej nekako ob tridesetletnici prvega večjega izvrševanja določila avstrijske državne pogodbe, po katerem ima manjšina pravico tudi do krajevnih napisov v svojem jeziku, dejansko znanem že iz cesarskih časov izpred I. svetovne vojne, lotila natančne razčlenitve celotnega dogajanja – s poglavitnim namenom, da nemški večini na Koroškem s pomočjo avstrijske demokratične javnosti dokaže, da je vendarle že čas priznati zgodovinsko dejstvo, da ima Koroška nesporno tudi svoj slovenski obraz. In kakor je obraz najprepoznavnejši del osebnosti, je ime kraja z vsemi drugimi javnimi napisi vred na enak način najznačilnejši del njegove prave podobe. Ustavni sklep je namreč s tem, da omogoča še več slovenskih uradnih (=javnih) napisov, ponovno vzbudil že večkrat doživljeno silovito ogorčenje sorazmerno male, a toliko napadalnejše nacionalistične skupine, ki v koroški javnosti ne more trpeti nikakršne prisotnosti slovenstva. Da bi kaj prispevala k pomiritvi nastalega vzdušja, je skupina slovenskih izobražencev v prvi polovici leta 2002 v slovenskem izobraževalnem domu v Tinjah (Tainach, dovolj simbolično nekdanja Meškova župnija), poskrbela za vrsto predavanj z vsebinskim vodilom, ki leta 2004 rabi tudi kot naslov pričujočega zbornika.
Knjigo je z letnico 2004 izdala dunajska Wilhelm Braumüller Universitätsverlag (Vseučiliška založba W. B.) s posebej opazno podporo ministrstva za šolstvo, znanost in kulturo. V nedvomno zahtevni vlogi urednikov so jo podpisali Martin Pandel, Miroslav Polzer, Mirjam Polzer Srienz in Reginald Vospernik. Dobrodošla odlika zbornika je objava povzetkov v slovenščini vseh šestnajstih prispevkov, predgovor urednikov pa je preveden v celoti. Dejansko manjka le prevod uvoda predsednika državnega sveta Andreasa Khola, v katerem ima največjo težo varstvo manjšin kot vrhunske državne ustavne obveznosti, pri čemer se moramo zavedati, da gre poleg hrvaške tudi za madžarsko, češko in slovaško skupnost, ob tudi pri nas obstoječi romski pa je v Avstriji priznan še njen sintski del. Sam sem knjigo prebral z nezmanjšano pozornostjo od prve do zadnje strani, saj je zbornik najverjetneje prvo tako delo, ki na ustrezni ravni daje avtorjem možnost neobremenjeno spregovoriti o vseh omenjenih vprašanjih.
Navzlic vsej demokratični državni usmerjenosti dvojezičnost na žalost še vedno ni samoumevna, čeprav so se nam v Sloveniji dvojezični napisi takšni vedno zdeli. In vedno znova me je osupnilo prostaško nasilje, s katerim so se na slovenske pravice z zagrizenim besom odzivali »domovinoslužni« koroški Nemci, gotovo še najbolj v 80. letih ob primeru ljudske šole v Žitari vasi (Sittersdorf), ki ji je nazadnje prav tako šele ustavno sodišče končno zagotovilo pravico do nekaj tako samoumevnega, kot so na uradno dvojezični šoli uradni tudi slovenski napisi.
Ob siceršnji tukaj skorajda nujni politični vlogi avstrijskega ustavnega sodišča je, že spet najbolj skladno s pričakovanji, čast prvega prispevka v zborniku pripadla predsedniku tega sodišča Ludwigu Adamovichu. Dostojanstveno se je odločil, da se na poniglave napade ne bo odzival, marveč bo ustrezno naslovu Ustavno pravo in varstvo manjšin ostal v tem okviru. Prav tako od zunaj v koroško problematiko posega še Christoph Pan iz Italije: v prispevku Novi dvojezični napisi na Južnem Koroškem – zakaj ne? namreč tematiko analizira z južnotirolskega vidika. Vprašanje koroških krajevnih tabel v evropskih primerjavah: napredek ali nazadovanje? Takšno vprašanje bi bilo seveda povsem nepotrebno, ko nam odgovor v žal še vedno mračni koroški stvarnosti ne bi bil že vnaprej poznan. Panove primerjave evropskih manjšin so zastavljene spodbudno, vendar pisec – sicer pomemben politični vodja tirolske manjšine v Italiji in profesor na univerzah v Innsbrucku in Salzburgu – resnično osupi s tem, da Slovenijo uvršča v skupino držav, ki za svoje manjšine pač vzorno skrbijo, a ne za vse, kar utemelji z dejstvom, da takšne skrbi v slovenski državi ni deležna (baje naša!) nemška manjšina. In ta znanstvenik se niti malo ne potrudi s kakršnimi koli podatki dokazovati obstoj take manjšine, ki jo seveda spet ovrže tudi štetje prebivalstva 2002 z navedkom, da se je za Avstrijce opredelilo 181, za Nemce pa 499 prebivalcev Slovenije ali skupaj 0,04 %, pa še ta več kot skromen delež je brez temeljnih manjšinskih atributov: brez naselitvenega jedra ter društveno družbene in kaj šele politične organiziranosti. S tem v zvezi si naj dovolim še pripombo, da je vzvišeno Panovo nekomentirano mnenje ne le njegov neoprostljiv spodrsljaj, marveč tudi spodrsljaj uredništva, čeprav ga strokovno v povsem zadostni meri zavrača Mirjam Polzer Srienz v prispevku Dvojezični krajevni napisi v Sloveniji, saj avtorica manjšinstvo v Sloveniji obdela še precej celoviteje, kakor napoveduje naslov prispevka.
Nadvse pomembna je zavest, da je dolžnost države manjšini omogočati prav njen napredek, ne pa pristajati na vzdušje moteče tujosti v večinski samobitnosti, iz kakršne izhaja Albert F. Reiterer z zastrašujočim naslovom Manjšine odštevati? ter vsaj z nekoliko pomirljivejšim podnaslovom Metodična in vsebinska vprašanja uradnih jezikovnih štetij, čeprav že dobro vemo, kakšnim potvarjanjem so bila na Koroškem vseskozi namenjana. Tako je bilo vse do zadnjega štetja leta 2001 s podatkom, da v deželi vsaj delno slovenščino obvlada le še 12.000 prebivalcev; temu pisec postavlja nasproti svojo ugotovitev, da jih je v resnici okrog 60.000! Zelo sijajno in ne brez sproščujočega književnega navdiha celotno zgodovino slovenskih napisov na Koroškem vse do množično obiskovanih predavanj v Tinjah opisuje prispevek Rudija Vouka Der Anlassfall/Povod, ki je sijajen vzorec, kako je z znanstvenim pristopom mogoče povsem nepomemben prometni prekršek ob nezakoniti enojezični krajevni tabli (St. Kanzian, namesto ob tem še slovenski Škocjan; mimogrede: spet ena od številnih Meškovih koroških župnij) preobrniti v nikakor ne zlahka dobljeno pravdo na zveznem ustavnem sodišču v korist preganjane dvojezičnosti.
Tudi pisec razprave Koroška – poseben primer v Evropi Anton Pelinka je univerzitetni učitelj v Innsbrucku. Z vidika, da se dvo- in večjezičnost po vsej Evropi sprejema kot dobrodošla, z vso ostrino prikazuje dejstvo, da jezikovni položaj slovenske manjšine na Koroškem še vedno diktira zdavnaj presežena in premagana nacionalsocialistična ideologija, ki lahko samo še v Celovcu s svojimi napihnjenimi brambovskimi shodi proti »posebno nevarnim« ostankom Slovencev nemoteno ohranja svojo zatohlo miselnost.
Skoraj četrtino zbornika zavzema zgodovinski del K zgodovini Južne Koroške, pregledan z vidika dvojezične krajine, ki ga je podpisal univerzitetni profesor Arnold Suppan. Tudi on se opira na ljudska štetja in znanstveno presoja narodno škodo, ki sta jo Slovencem povzročila v veliki meri z njihovimi lastnimi glasovi izgubljeni plebiscit ter z vindišarskimi skupinami izigrani nepravi Slovenci. Vsaj nekaj spodbudnejšega razvoja pripisuje dvojezičnemu šolstvu po drugi svetovni vojni in zdajšnjim možnostim, ki jih Slovencem prinaša še bolj odprta meja po vstopu države Slovenije v Evropsko zvezo.
Duhovnik in psihoterapevt Štefan Kramer v prispevku Dvojezičnost – ogledalo moje duše. Psihološko terapevtsko približevanje koroškemu mednarodnostnemu sporu čustveno in strokovno razčlenja svoje izkušnje in jih vzporeja z izkušnjami še treh drugih koroških Slovencev. Izhod iz nezasluženega manjvrednostnega položaja vidi v doslednem priznavanju in samozavestnejšem izvajanju dvojezičnosti, kar pa ne bo mogoče brez širše podpore nove evropske skupnosti in njenega večjega vpliva na koroško nemško večino. Temu želi pripomoči tudi avtor sam s šestimi premišljenimi predlogi za skupno ravnanje. Dokaj psihološko je zastavljen tudi prispevek Petra Jordana Krajevna imena kot kulturna vrednota, ki dvojezične krajevne napise podpira s številnimi primerjavami iz drugih evropskih držav, kjer se je že povsod uveljavila zavest o takšni skupni kulturni dobrini, Heinz Dieter Pohl pa dvojezičnost krajevnih napisov postavlja na zgodovinske temelje jezikoslovja. Kako pri tem želi še kaj več, osvetljuje že naslov njegovega članka: Jezikoslovni prispevek k boljšemu razumevanju koroškega spora o krajevnih napisih.
K najožjemu vsebinskemu jedru zbornika moramo prišteti še sklepni prispevek Napad na dvojezične krajevne napise – gibanje proti pravni državi Petra Gstettnerja, celovškega univerzitetnega učitelja. Koroško pogromaštvo jeseni 1972 brez ovinkarjenja prikaže tako rekoč kot obliko državnega udara proti zveznemu parlamentu in predsedniku vlade. Stvarni opis prostaškega nasilja je mučno branje ob spoznavanju, čemu vse so zaradi ohole nemške večine izpostavljeni slovenski avstrijski državljani, nemočni ob že skrajno neverjetni nemoči avstrijskih zveznih organov oblasti.
Navzlic še vedno nespodbudnemu stanju menim, da je zbornik morda že kritično šibki manjšini nedvomno lahko le v korist. Pomaga k spoznanju, da je tudi v zdajšnjem položaju moralna zmagovalka, četudi izgublja spopade, ki ji jih nenehno vsiljuje vedno močnejša germanska večina. Navsezadnje bo v tem spopadu kdaj – in upajmo, da dovolj kmalu – le morala prevladati demokratična premoč države, za kar vidim zadostno jamstvo v ne le zgolj častni vlogi avstrijskega ustavnega sodišča. Tehtnosti zbornika najbrž vsaj bistveno ne škodi, da je v uvodniku celo napovedano znanstveno sodelovanje iz Slovenije v resnici izostalo.
Franček Lasbaher