Tinjska knjiga in posvet o narodnih manjšinah v Evropskem parlamentu v Bruslju – maja 2011

National minorities in the European Union/Narodne manjšine v Evropski zvezi/Ethnische Volksgruppen in der Europäischen Union

Spoštovani visoki predstavniki Evropskega parlamenta z gospodom podpredsednikom Lászlóm Tőkésem na čelu, poslanke in poslanci Evropskega parlamenta!
Dragi gostitelj, bivši premier slovenske države, evropski poslanec prof. Lojze Peterle!
Dragi visoki predstavniki in člani Medskupine za manjšine v Evropskem parlamentu z generalnim tajnikom dr. Davyth Hicks!
Drage poslanke in poslanci, iz Avstrije dr. Hannes Swoboda in dr. Hubert Pirker, iz Slovenije Mojca Dekleva, z Latvije Tatjana Ždanoka!
Drage Slovenke in Slovenci iz Južne Koroške in Benečije, iz Belgije in matične domovine,
dragi gospod soizdajatelj knjige univ. prof. dr. Gerhard Hafner, lieber Gerhard,
soavtorja dr. Rudi Winkler in mmag. Jürgen Pirker,
predsednik Zbora narodnih predstavnikov NSKS mag. Jože Wakounig z ženo,
predstavnik soprireditelja vodja Mohorjeve založbe Franc Kelih!
Dragi prijatelji in prijateljice!

Na tem visokem zasedanju evropskega foruma ne morem mimo tega, da ne bi najprej izpovedal svoje boli in žalosti, saj mi je slovenska narodna skupnost na Koroškem srčna zadeva.
Žalosten sem, ker v teh dneh pripravlja Republika Avstrija skupaj s koroško deželno vlado dogovor o novi zakonodaji glede pravic koroških Slovencev, a ta dogovor ne bo v duhu mednarodnega dokumenta oz. ustavno zajamčenih pravic iz sedmega člena Avstrijske državne pogodbe.
Leta 1955 so velesile podpisale mednarodno zavezujoč dokument, zdaj, po 56-ih letih ni več govora o tem, da bi postavili dvojezične napise na celotnem dvojezičnem ozemlju Koroške, temveč le v tistih krajih, kjer je pri ljudskem štetju leta 2001 več ko 17,5 % občanov izjavilo, da uporabljajo kot občevalni jezik slovenščino.
Žalosten sem, ker je deželi Koroški v sto letih uspelo znižati število koroških Slovencev z več ko 100.000 na 15.000, a kljub temu v tem ne uvidi nujne potrebe po večji zaščiti, temveč ravno nasprotno. Zdaj je torej to minimalno število podlaga za to, da naj bi se končno srečali sredi mostu – torej po tem, ko nam je že zmanjkalo sape, medtem ko je večinska stran pozno naredila le majhen korak.
Govorim samo v slovenščini, ker je to evropski jezik. Govorim samo v slovenščini, ki je doma na Koroškem dovoljena le še v nekaterih občinah oziroma le še nekateri vaščani občine lahko uporabljajo slovenski jezik na uradih, čeprav je avstrijsko ustavno sodišče v primeru Dobrle vasi in Škocjana že dvakrat odločilo na podlagi sedmega člena v prid slovenske narodne skupnosti.
Ne morem razumeti, da bodo v ustavni rang povzdignili te omejene pravice – taki pravni triki bi morali biti pravzaprav nedopustni in na evropski ravni tožljivi.
Ne morem razumeti, da avstrijska vlada točno ve, kako naj poskrbi za nemško govorečo narodno skupnost v Italiji, istih meril pa ne upošteva za svoje lastne avstrijske manjšine.
Žalosten sem tudi, ker se s tem bistveno slabša ne samo naš položaj na Koroškem, temveč tudi položaj gradiščanskih Hrvatov in štajerskih Slovencev.
Žalosten sem, ker je politika Republike Slovenije vse preveč kimasta, namesto da bi usmerjala ali določala. Avstrijska pa določa – pa še kako!
Izpovejmo danes tudi to, česar si na Koroškem ne upamo več povedati: Namesto več kot 800 dvojezičnih krajevnih napisov, ki bi jih morali dobiti v letu 1955, če bi se državna pogodba takoj upoštevala, dobimo le 163, torej samo 74 več, kakor je predvideval predlog iz leta 1976, in vsekakor 109 manj od judikature Ustavnega sodišča Republike Avstrije.
Žalosten sem, ker poteka na Koroškem boj proti vsemu, kar je slovenskega in ker je v Evropi še vedno mogoče manjšinsko situacijo poslabšati v primerjavi s predhodno zakonodajo.
Evropska zveza raje poskrbi za norme glede ukrivljenosti kumaric in banan, za varstvo posebnih rastlin in živali, ne poskrbi pa za osnovne človekove pravice, kot je obstoj jezikovne, etnične narodne skupnosti v predelih ob mejah.
Strinjam se, gospod Peterle, s tem, kar ste zapisali v spremni besedi za knjigo: » … ne morem sprejeti, da bi se o tistem, kar je temeljna pravica in del mednarodnega prava, kar naprej pogajalo, rešitev odlagalo ali postavljalo pod diktat večine!«
Obenem pa se tudi zavedam, da zakonodaja ni vse, da ne more rešiti vsega, niti ne zabraniti vsega, če narodna skupnost hoče živeti in preživeti. Kjer je volja, tam so poti. Kjer so značajnost, poštenost in pokončna hoja v narodni zavesti, tam pride navsezadnje do spoštovanja. Vedno so govorili, da je slovenski jezik grd, da ni uporaben; danes pa imajo prav Korošci z znanjem slovenskega jezika ugledne pozicije na področju bančništva in diplomacije – v BiH zastopa Evropsko unijo dr. Zdravko Inzko, ki je tudi napisal spremno besedo za našo knjigo –, ugledne položaje imajo tudi naši rojaki zdravniki in odlični pravniki.
Mladina se zbuja. Noče več sprejeti vsega, kar podpišejo ali o čemer se pogodijo predstavniki koroških Slovencev, ki so naveličani boja in stalnega, kar večdesetletnega pritiska.
Mi vsi bi se morali močneje zavedati, da je biti pripadnik majhne narodne skupnosti vsekakor bogastvo, kvaliteta, dodana vrednost.
Ponosen sem na naše prednike, ki niso klonili, ki so kljub napadom po plebiscitu, izseljevanju in preganjanju pod nacizmom ohranili svoj jezik. Tudi tukaj zbrani rojaki ste to bogastvo prenesli svojim otrokom. Ponosen sem na vse vas, ki cenite svoj jezik ter ga posredujete svojim potomcem.
Vi ste tisti, ki ste omogočili vsaj teh 163 tabel, mimo katerih niso mogli, ker ste postavili v svojih krajih močna središča slovenske kulture in slovenskega jezika, ker ste sodelovali pri akciji, ko smo na južnem Koroškem sami postavljali dvojezične napise na svojih zemljiščih.
Naša samozavest in takšne akcije nas krepijo, nas opogumljajo. Najbolj znan slovenski dvojezični kraj v Avstriji so najbrž Tinje/Tainach, pa čeprav ne bodo nikoli dobile dvojezičnega napisa. Torej sami si moramo zagotoviti svoj obstoj in ne kloniti.
Moja želja je, da bi Evropa poskrbela za take mehanizme, ob katerih se položaj narodnih manjšin ne bi slabšal, temveč bi se z učinkovitimi in prepričljivimi ukrepi izboljšal in okrepil.
Dvomim, da se vsi predstavniki Evrope zavedajo svojega poslanstva in namena ter vodila, zaradi katerega je Evropa sploh nastala. Govorimo sicer o alpsko-jadranskem prostoru in v mnogih ustih je izraz „senza confini“, a preštevilni ne sprejemajo, da želijo njihovi sosedje ostati zvesti svojemu jeziku in samoumevno uporabljati domačo besedo kjerkoli v javnosti.
V skupno Evropo, v Evropsko zvezo bom verjel tedaj, ko se bomo vsi zavedali svojih vrlin in korenin. Multikulturnost lahko obstaja le, če gradimo Evropo na trdni podlagi in ne na polresnicah, torej na tem, da ohranjamo in pospešujemo dejansko pisanost jezikov in narodov. Travnik je lep le tedaj, ko na njem rastejo pisane rastline. Monokultura se je izkazala tudi v poljedelstvu za zmoto.
Naša knjiga, ki jo predstavljamo tukaj, ima naslov »Vprašanja manjšin: kooperacija namesto konfrontacije«. Sem za kooperacijo, če je poštena. Toda konfrontacija nam je v boju za pravice prinesla več kot kooperacija. Ali mar ne drži, kar je ugotovil znan avstrijski politolog dr. Anton Pelinka, da se namreč v manjšinski politiki ne splača »biti priden«?!
Če bi na evropski ravni kdaj razmišljali o priznanju bojevniku za narodne skupnosti, ki bi slonelo na tej Pelinkovi trditvi, potem je od koroških Slovencev prvi kandidat tisti, ki je bil najmanj »priden« in je s tem največ dosegel, namreč odvetnik mag. Rudi Vouk. Brez njega namreč ne bi govorili niti o tem minimalnem paketu, ki ga zdaj varijo.
Spoštovani visoki forum, v imenu Celovške Mohorjeve založbe in Doma prosvete iz Tinj se najprej iskreno zahvaljujem Vam, gospod poslanec Lojze Peterle, saj ste omogočili dananšnjo konferenco v tej slovesni obliki na najvišji evropski ravni, nas tudi gmotno podprli, predvsem pa pomagali s svojim odličnim timom sodelavk in sodelavcev. Hvala tudi za to, da ste nagovorili celo podpredsednika EP za aktivno sodelovanje.
Lepo in spodbudno je za nas, da ste navzoči tudi drugi visoki predstavniki, evropski poslanci drugih držav, članice in člani Medskupine za manjšine v Evropskem parlamentu. Nekateri člani ste bili že večkrat na Koroškem na tako imenovani misiji za ugotavljanje dejstev (»fact finding mission«).
Zahvala velja slovenski skupini parlamentarcev za sodelovanje, herzlichen Dank auch dem Leiter der österr. Delegation im Europäischen Parlament Dr. Hannes Swoboda für das Mittun.
Hvala našemu strokovnemu vodji ter soizdajatelju knjige univ. prof. dr. Gerhardu Hafnerju!
Nenazadnje iskrena hvala pevcem MoPZ Jepa-Baško jezero za slovesno pevsko oblikovanje, navzočima soavtorjema knjige Winklerju in Pirkerju ter vam vsem, ki nas spremljate ne samo na tej konferenci, temveč vsak dan v prizadevanjih za naš obstoj.