Kar je prav, mora biti mogoče - Spremna beseda

V čast si štejem, da lahko napišem spremno besedo h knjigi, ki sem je vesel, ne uživam pa v dejstvu, da več kot šestdeset let po podpisu Avstrijske državne pogodbe, dobrih dvajset let po padcu komunizma in ob dvajsetletnici demokratične in samostojne slovenske države sploh še obstaja potreba po izdaji take knjige.

Več kot polstoletno odlaganje izpolnitve 7.člena Avstrijske državne pogodbe po človeški, pravni in politični strani nima primere. Ne gre samo za neizpolnjeno pogodbeno zavezo Avstrije, gre za anahronizem.

Berlinski zid je padel, železne zavese ni več, komunistična Jugoslavija je izginila, koroški zid se še drži. Je mogoče danes, v združeni Evropi, pristajati na nadaljevanje strategije : najprej asimilacija, potem pravice? Koroški Slovenci so se času nacizma uprli grožnji fizičnega uničenja. Če niso takrat marali hitrega, krematorijskega umiranja, jih povsem razumem, da tudi počasnega umiranja nočejo. Ni ravno mikavno končati kot štiriglasni muzejski eksponat ali statitistična redkost.

Ob takem stanju bi bilo nedostojno politično taktizirati ali zadeve militi z diplomatsko fineso. Tega ne morem početi ne kot Slovenec, ne kot Evropejec, ne kot sosed Avstrije. Priznam, da z bolečino jemljem na znanje dejstvo, da se neka humana identiteta, zdesetkana na biološki minimum, desetletja bori za to, da bi se lahko veselili nad tem, da bi nas pravični in na ustavi utemeljeni topografski napisi usmerjali na poti domov – potem, ko smo skupaj doživeli grenke izkušnje nacizma in komunizma, potem ko znotraj Evropske zveze že vrsto let skupaj delimo poglede očetov Evrope na človeško dostojanstvo in spoštovanje vsake identitete ne glede na njeno kvantiteto.

Ne morem sprejeti, da bi se o tistem, kar je temeljna pravica in del mednarodnega prava, kar naprej pogajalo, rešitev odlagalo ali postavljalo pod diktat večine.
Ne morem verjeti, da sodbe Avstrijskega ustavnega sodišča v tem primeru niso zavezujoče. In si tudi ne morem predstavljati, da bi manjšina sama ali Slovenija zagovarjala nižje standarde, kot jih je postavila najvišja avstrijska sodna inštanca.

Težko si predstavljam, da je strah ali kontekst preteklosti močnejši od medsebojnega spoštovanja in želje po sožitju. Ne morem razumeti, da se lahko nekdo počuti ogroženega ob trudu za uresničitev zapisanih pravic drugega.

Koroškim Slovencem dam prav, ko pravijo, da na Koroškem niso od včeraj. Tam jih ni naselila ne panslovanska, ne komunistična, ne kakšna druga ideologija. Tam so preprosto že več kot 1500 let. Avstriji so dali številne odlične žene in može, legitimirali tudi njen odpor proti nacizmu. Žalostni res pa je, da jih je vedno manj.

Če bi bili Slovenci na Koroškem od včeraj, predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku v samostojni Sloveniji gotovo ne bi omenjal zgodovinskega loka, ki se pne od starodavnega obreda ustoličevanja koroških vojvod do predsednika Thomasa Jeffersona, ki ga je pri delu za ameriško ustavo zanimala vloga ljudstva.

Avtorjem in izdajateljem te knjige smo dolžni zahvalo, ker vztrajajo na tistem, kar je v skladu s spoštovanjem človekovega dostojanstva, avstrijskim pravnim redom, evropskim duhom in potrebo po sožitju na Koroškem. Ponujajo stvarno podlago za razumevanje problema in izhodišča za njegovo rešitev. Kako ne gre ali ne sme iti, smo doživljali dolga desetletja. Ta knjiga bi lahko pomenila eno od podlag za novo in hkrati zadnjo stran predolgega poglavja. Lahko bi pomenila prispevek k odpravi anahronizma in nezakonitega stanja. Kot dialoški poskus bi lahko pomagala odpraviti notranji koroški zid, sprostila bi koroško dušo.

Ta knjiga je izraz žive manjšine in njenih prijateljev. Samo živa manjšina lahko uživa pravice in živi sožitno v skladu s svojo istovetnostjo in vrednotami, ki jih deli z drugimi. Želim si, da bi ta volja po polnem in priznanem življenju slovenske narodne skupnosti v prihodnje doživljala naklonjen in sproščen sprejem. Uresničitev temeljnih pravic manjšine ne bi smela biti zadeva velikodušnosti, kaj šele preglasovanja, ampak prva predpostavka odnosa do drugega in drugačnega.

Knjiga kliče po premiku. Sliko je treba uskladiti s časom.
Ker je tako prav in dostojno ter mora biti mogoče.
Vso srečo.

Lojze Peterle, evropski poslanec