Po krivdi zločina ne sme slediti krivda pozabe

Tinjska serija predavanj o političnih in zgodovinskih temah se je lani decembra končala s predstavitvijo knjig univ. prof. dr. Petra Gstettnerja in univ. doc. dr. Wilhelma Bauma. Oba sta se strinjala z izjavo Prima Levija, italijanskega odpornika, ki je dejal: » To, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Ampak da se je zgodilo in kako se je zgodilo, s tem pa se ne moremo sprijazniti.
Peter Gstettner je ob predstavitvi svoje knjige »Erinnern an das Vergessen«o spominjanju pozabljenega, s podnaslovom »Pedagogika dogodkov na spominskih mestih in izobraževalna politika» zatrjeval, da je naloga nas vseh, da se spominjamo pozabljenega, sicer si naložimo še drugo krivdo, krivdo pozabljanja.
Na naslovnici knjige slika zrušenega in preraščenega kamina na Ljubelju sever, torej na koroški strani – simbolna slika naše polpretekle zgodovine, ki je bila še do pred nedavnim zasuta. Slika simbolizira tudi krhkost shranjevanja. Gstettner je bil določen od celovške univerze, da naj sodeluje kot prvi pedagog v komisiji za odkrivanje nacističnih zločinov in njihovih obdelav, sicer zgodovinarji lahko obdelavajo zgodovino, ne morejo pa izdelati učinkovitega načrta oz. metode za posredovanje v šolah in izobraževalnih ustanovah.
Na spominski proslavi na Ljubelju 16. junija 2012 bo sodeloval tudi 81-letni Rajmund Pajer, nekdanji taboriščnik slovenskega rodu iz Trsta, ki zdaj živi v Kanadi in je na svoji lastni koži kot mladenič doživel pekel iz neposredne bližine in je bil s 15-leti osvobojen v Mauthausnu, potem ko je bil v taborišču na Ljubelju. Danes govori o teh grozodejstvih brez sovraštva, toda spomin pozabljenega mu je srčna zadeva. Pri vseh teh spoznanjih ne gre samo za Koroško, tudi ne samo za Avstrijo, gre tudi za Nemčijo in izven nje, saj so sodelovali npr. pri zločinih nad Judi v Litvi prav Avstrijci. Gstettner tudi ugotavlja, da ima v Nemčiji kultura spominjanja že 20-letno tradicijo, mi pa smo šele v začetkih.
Gstettnerja knjiga vsebuje več zanimivih poglavij kot: spominjanje na duševne in psihične rane, mesta zločina in priklic dogodkov v spomin, delovno mesto in usmrtitev obenem, spomeniška kultura, pisanje dnevnikov, gradbeništvo smrti na Ljubelju oz. od nikogaršnje zemlje do mesta spomina tja do iskanja sledov in posebnega primera Koroške, ko so bili ravno v tej deželi v prvih mesecih in zadnjih tednih pred zgubljeno vojno nacistični zločini najbolj kruti. Najbolj pa ga moti, da je zgodovina odpora koroških Slovencev izpodrinjena in zamolčana in ima samo še zasebni značaj. Žal so do zdaj poraženci pisali zgodovino v deželi. Mi pa moramo pisati zgodovino tistih, ki nimajo glasu, ker so bili usmrčeni.
Pa še nekaj sta zgodovinar Baum in pedagog Gstettner ugotovila: Starejši ljudje svoje spomine raje sporočijo svojim vnukom kot pa hčerki ali sinu in vsekakor živijo še tako dolgo, da si zagotovijo, da njihova zgodovina ne bo pozabljena. Včasih svoje boli zaupajo svojcem šele na smrtni postelji.
»Na svidenje nad zvezdami!« je naslov knjige zgodovinarja Wilhelma Bauma, ki vsebuje deloma celotno zbirko pisem koroških Slovenk in Slovencev svojim domačim pred usmrtitvijo. Nekateri svojci hranijo orginialna pisma doma, drugi so se jih hitro znebili ali sežgali, da so se tako odtresli svoje lastne boleče družinske zgodovine. Nekateri pa so imeli pisma zašita ali skrita celo v svojih oblekah ali jopiču, preden da so bili obsojeni na smrt, in so jih svojci šele pozneje našli. Največja škoda pa se je napravila v nekaterih primerih, ko so svojci vse te zapise iz nevednosti ali namenoma uničili.
Wilhelm Baum je pripovedoval tudi o metodah pri sodnijski obravnavi, ko so že pred obravnavo določili usmrtitev s sedežnim redom, kot je to bilo pri obglavljenju Selanov, saj ni šlo za iskanje in ugotavljanje resnice. Najdaljši pismi pa hrani prav od Folteja Hartmana in Štefana Breznika. Dejstvo je, da mnogi niso bili vešči nemščine, sicer pa so bila vsa pisma »filtrirana«.
V uvodu je organizator serije Martin Pandel dejal, da nam je nacizem žal zlomil hrbtenico, saj je »rjavi duh« še vedno prisoten, žal deloma spet pri mladini, ki riše kljukaste križe ob avtobusnih postajah ali na hiše in dviguje roko Hitlerju v pozdrav. Spričo takih dogodkov, ki jih ne kaže podcenjevati, so take knjige opominjanja in spominjanja še kako potrebne. Naslednja prireditev bo 19. januarja, ko bosta Dieter Mann iz Kovič in Martin Müller iz Trga predstavila glasnika proti krivici in pregnanstvu in o verodostojnosti evangelija oz. kratko, toda zgledno življenje teologa Dieterja Bonhoefferja v tretjem rajhu.

Odlomki iz poslovilnega pisma: Franc Weinzierl, 29. aprila 1943

Moj zadnji dan.
Prišla je ura, zadnji dan mojega mladega življenja. Upam, da mi bo Bog bolj usmiljen, kakor so ljudje. Dragi atej, prosim Vas, odpustite moji lahkomiselnosti! Do zadnje ure sem upal, sedaj je prišel odločilni trenutek, samo nekaj ur mi je še živeti, potem pojdem tja, kjer ni več solz... Draga mama, ko sem z Vami govoril zadnjič, pač nisem mislil, da Vas vidim poslednjič. A bilo je tako. Odpustite mi in ne jokajte se za menoj! Svoje grehe obžalujem že pet mesecev. Zato upam, da me bo Bog sprejel v svoje kraljestvo.
Dragi bratje in sestre! Bog vas spremljaj po vseh vaših potih! Odpustite mi tudi Vi! Skrbite za očeta in mater! Jaz sem dospel do kraja in danes bo konec mojega mladega življenja. Kako rad bi še enkrat videl Vas vse. Zahvalim se vam za vse, kar ste mi storili dobrega in ste se trudili zame! Posebno Vam, atej in mama, ki sta me rodila in skrbela zame tako dolgo! Torej zadnji pozdrav vsem! Bog Vas živi in Tebe, domača zemlja, ki sem te ljubil, a nisem vreden, da bi v tebi počival... Bog Te varuj, moj dragi dom! Nikdar te videl več ne bom ... Zadnji pozdrav! Vaš sin, brat, svak in prijatelj – Francej. Bog z vami.